Nekoč, ne tako dolgo nazaj, je deklica sanjala o topli, mali hišici.

Medtem, ko so vrstniki spali v mehkih posteljah, je ona z bratom spala na trdem divanu. Pozimi sta razbito okno prekrivala s folijo in se stiskala, da jima je bilo topleje.

Ni imela veliko, a imela je sanje, vizijo, pridne roke, čisto srce in poštene namene. Vedela je, kaj si želi in verjela, da je mogoče. Bila je strah, solze, smeh in skrbi… a tudi veliko poguma in ljudi, ki pihajo v njena jadra. Tudi takšnih, ki jih njena sreča in veselje boli, a ker ve, da vsak človek nosi svoja bremena in bije svoje bitke, je za vsakega hvaležna.

Bravo deklica moja. Ploskam ti…

Naj tvoja Vila gosti le dobre ljudi.